S čevljarstvom in coklarstvom so se ukvarjali moški. Večinoma so imeli doma poleg obrti še majhno kajžo, nekaj zemlje in eno ali dve govedi. Čevljarji so hodili v štero najpogosteje jeseni, orodje so nosili s krošnjo ali nahrbtnikom. Pri družinah z veliko družinskimi člani so ostajali bolj dolgo. Za ustrojeno usnje so poskrbeli kmetje sami. Podplate so naredili iz močnega kravjega, volovskega, redkeje iz konjskega usnja, zgornje dele boljših obuval pa tudi iz telečjega usnja. Čevljev niso lepili. Podplat in zgornji del so zbili z lesenimi klinčki. Ob robu podplata so s šilom navrtali vsake tri milimetre luknjico. Leseni klinček je bilo treba prav zapičiti in zabiti z enim udarcem, sicer se je zlomil. Pri zimskih čevljih so nabili dve vrsti klinčkov. Coklarstvo je bilo pogosto povezano s tesarsko, kolarsko ali sodarsko obrtjo. Cokle so izdelovali nekateri tudi samo za potrebe svoje družine.
