Mali kmetje so izrabljali gozd za lastne potrebe, srednji in večji kmetje pa so prodajali posekan les ali pa so prodali del gozda lesnoindustrijskemu podjetju. To je drevesa posekalo (golosek) in razžagalo. Prodaja lesa je bila kmetom pred drugo svetovno vojno poglavitni vir dohodkov. Prodajali so vrbe, smreke (že pred drugo svetovno vojno tudi za božična drevesca v Beljak) in borovce (ladjedelnicam v Italiji). Les so sekali od vigredi do jeseni, s spravilom pa so se ukvarjali pozimi. Poklicni drvarji so prenočevali v gozdu v zasilnih bivališčih, v kožaricah. Starejše žage za podiranje so imele vse enake trikotne zobe. V 30. letih 20. stoletja so se uveljavile žage »amerikanarce«, ki so imele dvojne zobe: prvi so rezali, drugi pa med žaganjem odstranjevali žagovino. Zobe žag so morali redno piliti in razperjevati s posebnimi kleščami. Podrta drevesa so oklestili in olupili. Na štor so zarisali križ, »da ne bi – kot so rekli – hudič nanj sedel« S sedenjem na njem so se obranili divje jage. S cepini so podrta drevesa spravili na kup, tam so navadno ostala do zime. V 60. letih 20. stoletja so se za podiranje dreves uveljavile motorne žage. Manjše žage na vodni pogon so imeli za lastne potrebe in za bližnje sosede ali tiste, katerim so z žaganjem povrnili gospodarsko uslugo. Pogozdovali so marca ali aprila. V gozdu so lovili predvsem polhe, veverice, lisice, jazbece in srne. Do 50. let 20. stoletja je bil razširjen divji lov, ta je zagotavljal kajžarjem in gostačem pomemben dodatni vir hrane, za kmete pa ta dejavnost ni bila preživitvenega pomena. Veliki kmetje so nabirali maline, jagode, borovnice in zdravilna zelišča (npr. arniko, lapuh, lipo, tavžentrože, kamilice, žajbelj, meliso, meto, krvavi mlečnik, rman, smreko, šentjanževko, praprot, koprive) le za domačo porabo, mali in srednji kmetje ter kajžarji pa predvsem za prodajo.
