Košnja je bila težje moško opravilo. Kosili so dvakrat: junija seno, konec avgusta in na začetku septembra pa otavo. Z dobro sklepanimi kosami so kosci odhajali kosit okoli četrte ure zjutraj, ko je bila trava še mokra. Kosili so v vrsti, nekaj korakov oddaljeni drug od drugega. Kolikor je kosec pokosil naenkrat do konca travnika, je bila red. Za pas so imeli zataknjen vadir, kravji rog, v katerem je bil v okisani vodi brusni kamen. Koso so morali med košnjo redno brusiti. Ko je zginila rosa, so prišle ženske in dekleta trosit in obračat travo. Na večer so jo spravili v kopice. Deteljo so večinoma sušili na ostrvih. Malico so gospodinje prinašale na travnik, na oddaljene travnike pa tudi južino. Praviloma so ob košnji postregli z mesom. Po drugi svetovni vojni so začeli predvsem veliki kmetje kupovati kosilnice na konjsko vprego, v 60. letih 20. stoletja so – razen na strmih hribih – povsod začeli kositi strojno.
