Do srede 20. stoletja so bili kovači po- membnejši obrtniki. Izdelovali so vse kovane dele vozov, sani, bran, plugov, okovje za različne predmete in okenske križe. Popravljali in izdelovali so orodje, kovali podkve za konje in izdelovali najrazličnejše vrste žebljev. Nekateri so se specializirali prav za izdelavo žebljev. Kolarska in kovaška obrt sta bili povezani. Pred drugo svetovno vojno so kovači za lastne potrebe deloma sami kuhali oglje, do prve svetovne vojne so to opravljali tudi potujoči oglarji. Na železo je lesno oglje zelo dobro učinkovalo, ker v njem ni bilo škodljivih snovi – kot sta žveplo in fosfor – in ker je bilo železo potem nasičeno z ogljikom. Za spenjanje železnih obročev na kolo so zakurili ogenj z leskovimi butarami, da so lahko v višjem plamenu enakomerno segrevali obroč. Kovači so po končanem delu puščati grebljico in gasilski rog prekrižana na ognjišču kot simbol krščanskega križa.
