Na začetku 20. stoletja so občasno uporabljali za razsvetljavo goreče trske, najpogosteje iz smrekovega ali borovega lesa. Zatikali so jih v kovane železne klešče, čelešnike. Čelešniki so imeli držalo za prenašanje ali pa so stali na stojalu na mizi ali na tleh. Trske so pogosto postavljali v dimno nišo v steni, imenovano leva. Svetili so tudi z živalskimi maščobami in rastlinskim oljem v oljenkah. Petrolejke za razsvetljevanje so se začele uveljavljati v zadnjem desetletju 19. stoletja, zahtevale so stalno prirezovanje stenja in dolivanje goriva, z zaščitenim plamenom za steklom pa so bile varnejše od trsk. Prometna in transportna sredstva so bila opremljena z laternami. Sveče oziroma svečnike so uporabljali za razsvetljevanje redkeje kakor oljenke in petrolejke. Uporabljali so jih predvsem ob praznovanjih, življenjskih prelomnicah in različnih obredih, na primer pri bolniškem maziljenju. Elektriko so dobili sredi 50. let 20. stoletja.
