Večina mizarjev je hodila do druge sveto- vne vojne v štero, šele po elektrifikaciji so delali v domačih mizarskih delavnicah. V štero so z vozom pripeljali skobeljnik, hoblbonk, domač izdelek mizarjev, in vse orodje, ki so ga potrebovali, les pa je priskrbela družina, pri kateri so delali. Plačali so jim po delovnih dneh, nekateri so delali samo za hrano in prenočišče. Največ dela so imeli z vrati in okni in z izdelovanjem zakonskih spalnic za balo nevestam. Zaradi majhnega zaslužka mizarjev so prevladovala mizarsko-kajžarska gospodinjstva. Šele od 60. let 20. stoletja obstajajo prava mizarska gospodinjstva.
