Pred uveljavitvijo mlatilnic v prvih deset- letjih 20. stoletja so žito mlatili s cepci. Snope so »nasadili« po vsej dolžini gumna – položili so jih v dveh vrstah s klasjem navznoter. Med mlatvijo s cepci je bilo slišati »viže«: »pikata – pokata«, »pik – pok, pik – pok« ali »klopəce, mize, klopəce, mize …« . Omlačeno slamo so povezali v velike snope, otepe. Žito so med mlatvijo grabili na kup in ga potem očistili z retanjem in vejanjem. Z ritmičnim tresenjem rete so odstranjevali iz žit večje smeti, klasje in drobno slamo. Z vejalniki – začeli so jih uporabljati na začetku 20. stoletja – so žito očistili še manjših smeti in plev. Pred uveljavitvijo vejalnikov so vejali z velnicami, majhnimi lesenimi lopatami. Z njimi so metali zrna iz enega kota skednja v nasprotni kot. Pri tem so padale najprej pleve na tla, težko zrnje pa je letelo dlje.
