Mlinarstvo po navadi ni bilo samostojna obrt. Večji kmetje so imeli ob potokih svoje zasebne mline. Mleli so zase in za potrebe bližnjih sosedov, lahko tudi kot povračilo za pomoč pri delu v kmečkem gospodarstvu. Za mletje so zahtevali nekateri plačilo v denarju, v merčnih mlinih (»mutnih mlinih«) pa so kot plačilo vzeli merico moke. V mlinih so mleli ajdo, koruzo, ječmen, oves, pšenico in rž. V težko dostopne mline v jarkih so žito nosili v mlin na hrbtu v ovčjih mehovih ali grobih lanenih vrečah. Mlinski kamni so bili prilagojeni vrsti žita (za pšenico bolj gladki, za rž bolj grobi). Klepali so jih gospodarji sami s kladivom, ki ga je ostril kovač. Mleli so moški, sinovi pa so jim pomagali prenašati vreče. Iz mlina so nosili moko v gostejših lanenih vrečah. Vodni mlini so obratovali do elektrifikacije sredi 60. let 20. stoletja, ko so se uveljavili mlini na električni pogon.
i 1 , 2 , 3 : Tresilnik
zájbrlə, tresívo – nar., za odstranjevanje otrobov iz moke, do srede 50. let 20. stoletja, zbirka J. Lesjak.
i4, 5: Škaf za nasipanje žita v mlin
škàf – nar., do srede 50. let 20. stoletja, zbirka J. Lesjak.
i6: Maseljc
másl – nar., za merjenje žita in moke, do 60. let 20. stoletja, Velika vas.
i7: Zajemalka za žito
šavfla za žito – nar. sl., do 70. let 20. stoletja, zbirka J. Lesjak.
