Preden so ženske pozimi začele presti, so morale predivo očistiti in razčesati na grebenih, ahlah, ovčjo volno pa na krta čah, kartah. Po drugi svetovni vojni so nosili volno v tovarne strojno razčesavat. Pri ahlanju je najprej odpadlo slabše predivo, to so uporabili za grobo prejo. Iz debelejših niti so tkali groba platna za slamnjače in vreče. Lepše predivo so zvijali v zvitke, imenovane faže. Iz tega prediva so ženke spredle nit za tkanje lepšega platna, prta. Presti so začele po Miklavžu, končale pa so na god sv. Jedrti 17. marca, ker bi jim sicer po ljudskem verovanju miši sklestile volno. Predenje je bilo pogosto povezano z družabnostjo in spoznavanjem fantov in deklet po opravljenem delu. Oblačila so iz volne pletle ženske, največkrat v izbi, »hiši«. S tkanjem pa so se ukvarjalipredvsem moški. Na Kostanjah sta bila dva poklicna tkalca, ki sta hodila v štero, najpogosteje za osem dni. Tkala sta do leta 1936, kasneje je industrijski izdelek zamenjal doma stkano platno in sukno. V prvi polovici 20. stoletja so hodili v štero tudi krojači in šivilje, najpogosteje za teden ali dva.
