Vsa žita (vigredno rž, oves, vigredno pše- nico, ječmen, lan, ajdo, ozimno rž, ozimno pšenico) so sejali ročno iz pletenih košar, səjavnc, ali platnenega predpasnika. Sejali so »na pest«. Sejalec je vrgel pest semen, in sicer tretjino pesti na korak. Otroci so označevali s pepelom, plevami ali vejami, kako daleč je padalo seme. Po setvi so njive povlačili z brano in valjarjem, po saditvi koruze so ponekod drobili grude z batom, čičkom. Na traktor priključene sejalne stroje so začeli uporabljati v večjem številu sredi 70. let 20. stoletja. Krompir so nasajali večinoma kar ob oranju, koruzo pa s sadilnim klinom, cvekam. Stroji za saditev koruze so se uveljavili v 60. letih 20. stoletja. Okopavine so med rastjo vsaj dvakrat okopali z motiko, da so odstranili plevel in zrahljali zemljo. Ko so drugič okopavali, so tudi osipavali, hrobali, z motikami ali lesenimi rali, vuravci, na živinsko vprego. Med svetovnima vojnama so se za osipavanje uveljavili železni kultivatorji, vlačilne motike za odstranjevanje plevela med okopavinami pa v drugi polovici 20. stoletja. Manjše njive in vrtove pa še danes okopavajo na roko. V 60. letih 20. stoletja so začeli večje njive zoper plevel škropiti z umetnimi škropili.
