Bivanjske razmere v prvi polovici 20. stoletja lahko razberemo iz takratne kulture spanja. V eni postelji je zaradi pomanjkanja prostora po navadi spalo več ljudi. Zlasti otroci so spali po dva in dva skupaj v eni postelji. Ponekod so imeli pod posteljami posebne predale, ki so jih ponoči uporabili za ležišče. Spali so na krušni peči, na klopi ob krušni peči, celo v nečkah in skrinjah. Na podstrešju so spale najpogosteje dekle, medtem ko so spali hlapci poleti na skednju, pozimi pa v hlevu. Postelje so bile zelo visoke. Da posteljnina ni zdrsnila na tla, so za stranico zatikali posteljne oziroma spalne škarje. Plevnice, na katerih so spali, so polnili z grobimi ovsenimi plevami, slamnjače pa s koruzno slamo. Slamo, s katero so bili koruzni storži zvezani med sušenjem, so ženske spet razvozlale in z vilicami na drobno natrgale. Dojenčki so spali v zibelkah. Iz vrbovih šib spleteni vozički so bili na podeželju izjema.
