Za mizo je imel vsak družinski član natančno določen prostor, ki je kazal njegov položaj v družinski skupnosti. Na čelu mize je bilo častno mesto, tam so po navadi sedeli najstarejši družinski člani ali gospodar. Najpogosteje so za družinsko mizo obedovali tudi posli. Družina se je zbrala pri skupnem obedu trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer. Malicali so dvakrat, dopoldne in popoldne; kadar so delali zunaj, so tam tudi malicali. Doma so jedli najpogosteje poleti v veži, pozimi pa v izbi, »hiši«. Hrano je prinesla na mizo gospodinja. Do nekaj let po drugi svetovni vojni so – razen nekaterih velikih kmetov in pripadnikov višjih družbenih plasti – jedli iz skupne sklede. Vsak pa je imel svojo glinasto ali emajlirano skodelico za tekočo hrano. Skupne lesene krožnike so imeli po uveljavitvi porcelanastih le še za serviranje narezanega mesa. Boljši porcelanast servis za posebne priložnosti so imeli le pripadniki višjih družbenih plasti, npr. duhovnik, veliki kmetje. Pri nekaterih hišah so imeli žlice zataknjene za usnjen pas pod mizo. Posli so imeli svojo žlico, ki so jo nosili od gospodarja do gospodarja. Kruh je pri mizi vedno delila gospodinja. Na hleb je zarisala križ in odrezala prvi kos kruha. Obed so začeli in sklenili z molitvijo. Z mize je odnesla hrano gospodinja ali katera starejših hčerk.
w1: Skleda
skléda – nar., za postrežbo hrane (npr. kislega mleka, krapov), do 50. let 20. stoletja, zbirka J. Lesjak.
